V tistem času je na vrhu Lisce stala moja imenitna lovska koča, kjer sem
premnogokrat sam prebil po več dni in noči sredi prelepe prirode. Nekoč so se oglasili
pri meni na Razboru trije gospodje z dvema gospema, ki bi radi bili na Lisci postreženi,
seveda! Preskrbel sem mesa, jajc, kruha, vina, kave, čaja, žganjice in še marsičesa.
Ko sem nosil težki tovor na gore, sem se prav pošteno potil.
Tik pred mrakom je dospela gospoda. Zakurili smo v koči, da ne bi zeblo dam. Zelo
občutljivi sta namreč bili dami. Silno sta si želeli, da bi večerjali praženjak (pečenjak ali
šmaren). Nič drugega jima ni hotelo dišati. Rad bi jima bil ustregel, toda siromak nisem
imel sklede, da bi bil mogel umesti zaželjeno jed. Pa se mi je slednjič zasvetilo v glavi.
Vso družbo sem pregovoril, da je šla na rob skalovja občudovat širni razgled po
pokrajini, bajno obsijani z mesečino. Moral sem zdaj hiteti. Smelo sem vzel nočno
posodo, strl pet jajc, dodal mleka in jajc in pričel zmes tepsti. Primešal sem soli in
sladkorja tri deke ter stvar pretepal, da se je lepo vlekla, kakor to ukazuje „Dobra
kuharica“. Vse to sem stresel v ponev, ki je v njej zabel že cvrčala močno, in sem
mešal in obračal, da je dišalo na vse pretege lepo. Še solatice sem pripravil s česnom
in oljem, nato sem poklical gospodo in večerjo postavil na mizo.
Gospodje in gospe so jedli, da je bilo veselje. Najbolj jih je navdušil praženjak, ki je kaj
kmalu izginil docela. Zelo so me hvalili, da kuham kakor diplomirana kuharica. Nežno
sta se mi nasmihali dami iz hvaležnosti, da sem bil uslišal njune kaprice. Polaskan
sem se muzal, vedoč, da pride na tem svetu pač vse na dan. In res!
Še preden se mi je ponudila prilika, da bi bil mogel neopažen umiti rabljeno posodo, ki
sem v njej pripravljal zmes, sta dami pričeli stikati okrog štedilnika in omare z
jestvinami. In nekje sta iztaknili izdajalsko posodo, še pomazano s sledovi surovega
praženjaka.
Krik, tanek in nenaden, da nam je vsem sapo vzelo! Prihiteli smo preplašeni na
pomoč. Kaj smo videli? Obe dami sta se zvijali na tleh ležeči, kakor bi bili zavžili
zastrupljeno jed. Trudili sta se, da bi vsebino svojih želodcev zopet obelodanili, ali
zaman sta si dregali v goltanec. Ni se jima hotelo posrečiti. Kričaje sta kazali na
preklicano posodo, meni pa sta metali zdaj najstrupenejše poglede in prav izbrane
besede.
Končno pa smo se vendarle spet pomirili. Moral sem pač svečano priseči, da
zloglasna posoda še ni bila nikdar poslužila svojemu pravemu namenu, da sem jo bil
kupil šele prejšnji dan. Ali vendar je nekaj zamere še ostalo kljub smehu in šalam, ki
smo jih razdirali še dalje.
Nesrečni praženjak na Lisci!
Moje dogodivščine (leto izida 1933), Blaž Jurko
